Zgodovina pustovanja v Šempetru

Pustni čas je čas, ko se svet postavi na glavo, ko je vzdušje prepuščeno domišljiji, kreativnosti in inovativnosti ljudi, ki si nadenejo maske. Maškare izvajajo svojo igro, v katero je vloženo veliko energije in improvizacije, tudi če so, predvsem etnološke maske, vsako leto enake. Pustovanja so del ljudske kulture, ki ohranjajo tradicijo pustnih šeg in običajev in krepijo prijateljske vezi.

Z bogatimi pustnimi kulinaričnimi dobrotami, plesi in maškaradami je tako pust čas, ki enkrat v letu vsakemu od nas daje priložnost za spremembo lastnega jaza. Običaji in maske so od kraja do kraja različni, saj odražajo ljudska izročila in krajevno zgodovino, skozi čas pa se spreminjajo in prilagajajo sedanjosti. Pustni čas je premakljiv in je odvisen od velike noči. Prava pustna dneva sta dva; pustna nedelja (v liturgiji quinquagesima) in pustni torek. Ime tega časa se smiselno veže na latinsko besedno zvezo domenica ante carnes tollendas ali levendas (nedelja, preden se umakne, pusti meso, predpostna nedelja). Samo praznovanje pusta sega v predkrščansko dobo, njeno izročilo so prevzeli Rimljani in si v prepomladnem času ustvarili več praznikov ob katerih so se tudi šemili. 

Praznovanje in šemljenje se je klub upiranju uveljavljajoče se Cerkve nadaljevalo tudi po pokristjanjenju; od 10. stoletja pa je odpor ponehal. V srednji Evropi so se po letu 1300 zabave prenesle na čas pred štiridesetdnevnim postom .

Beseda pust, ki jo je poznal že Trubar, je verjetno nastala iz »mesopust«, to je iz besed meso in postiti se ali iz meso in pustiti, kar bi bil dobeseden prevod iz italijanskega izraza carneleva v pomenu »opusti meso«. Iz italijanskega carneleva je nastala beseda carnebale, iz te pa evropska kulturna beseda karnevál v pomenu »praznovanje pusta« ali »pustovanje, pust«. Danes je pri nas izraz mesopust zastarel in se ne uporablja več, v ruskem okolju pa še vedno pomeni »štiridesetdnevni post«.

V naših krajih se oblike karnevala pojavijo šele v 20. stoletju, ko se je bolj ali manj spontanim oblikam pustnega dogajanja v pustnem času pridružilo tudi organizirano pustovanje oz. pustne prireditve. 

Na Goriškem je veliko etnoloških pustnih mask (Morščanski pust, Liški pustje, Drežniški pust …). V naši občini etnoloških mask sicer nimamo, ima pa pustovanje v Šempetru in Vrtojbi kar dolgo tradicijo, ki sega v začetek 20. stoletja. Prirejali so ga fantje godni za nabor, ki so prej župana prosili »za pusta«, tj. da so lahko imeli ples (po navadi vsako predpustno nedeljo in pustni torek). 

Pri vsaki hiši so pekli štravbe in miške (kljub pomanjkanju), ki so jih dali maškaram – otrokom. Pustovanje je sicer med vojnama zaradi poitaliančevanja zamrlo, je pa dobilo nov zagon po 2. svetovni vojni, ko so v Šempetru ustanovili Posvetno društvo »France Prešeren« (Hmeljak, Pavlič, Konič…) in vsako leto organizirali pustni sprevod po Šempetru. Prihajale so pustne skupine iz okoliških krajev in tudi domačini so imeli veliko pokazati. (Pred zdravstvenim domom postavljena raketa, v kateri je bil človek in jo vžgal, sicer je potem zagorela). 

Tem sprevodom so se z veseljem pridružili otroci iz šol in kasneje vrtcev, ki so skupaj z učitelji in vzgojiteljicami izdelovali pustne maske, ki so bile plod njihove domišljije, kreativnosti in ustnega izročila.

Zadnji sprevod po Šempetru je bil nekje leta 1970, vendar se je pustovanje preselilo k Manufakturi, kjer se je organiziralo pusta še nekje do 1977 leta. 

Potem so pusta predstavljale predvsem vzgojiteljice, ki so našemljene otroke v sprevodih peljale Šempetru in Vrtojbi. 

Ta pustovanja so ostala sodelujočim v lepem spominu, tako da imamo tudi zaradi tega zelo dober odziv pustnih skupin, ki so navdušene, kakor tudi mi, da se ponovno oživi pustovanje in se kljub večletni prekinitvi tradicija nadaljuje.