Kultura v občini Šempeter - Vrtojba

GPS: E13.640254, N45.930137
 

Popotnik si lahko v Šempetru ogleda po prvi svetovni vojni po načrtih uglednega arhitekta in urbanista, Plečnikovega sodobnika, Maksa Fabianija (1865–1962) na novo v neoromanskem slogu sezidano župnijsko cerkev sv. Petra, ki jo je Frančišek Borgia Sedej slavnostno posvetil 17. novembra 1929. 

Cerkev se prvič omenja okoli leta 1200, župnija leta 1425. O prvotni gotski stavbi pričajo figuralni kapiteli, ki so umeščeni v vogal cerkvene ploščadi, in štirje fragmenti poslikave, ki so vzidani v kapeli na goriškem gradu (Italija). 

V baroku je bila cerkev temeljito predelana. Med 1618 in 1773 so župnijo upravljali goriški jezuiti, ki so med 1663 in 1666 zgradili Božji grob. Med 1. svetovno vojno sta bila cerkev in Božji grob skoraj v celoti porušena. Večina cerkvene notranje opreme pa je bilo izgubljene ali uničene.

Ohranilo se je le nekaj kosov. Kipa angelov adorantov, ki sedaj krasita cerkveno apsido, pred tema pa sta bila del glavnega baročnega oltarja. Od baročnih platen, ki so upodabljala zavetnike stranskih oltarjev, pa se je ohranila le slikaRožnovenske Matere Božje s sv. Dominikom in sv. Katarino Siensko (olje na platno, nalepljeno na kovinsko ploščo), ki visi danes na levem delu slavoločne stene in je nekdaj pripadala bratovščini sv. Rožnega venca. Gre za delo Janeza Mihaela Lichtenreita (1705–1780), enega najpomembnejših slikarjev 18. stoletja na Goriškem. Bordura, ki jo sestavljajo prizori posameznih skrivnosti rožnega venca, obdaja osrednji prizor, na katerem Marija in Jezušček v njenem naročju dajeta rožni venec sv. Katarini Sienski in sv. Dominiku.

 

Janez Mihael Lichtenreit: Rožnovenska Mati Božja
s sv. Dominikom in sv. Katarino Siensko

Med cerkveno notranjo opremo opozorimo še na sliko Sv. Petra in Pavla (olje na platno, danes hranjena v zakristiji), ki je nastala izpod čopiča Clementa Del Nerija (1865–1943). Oltarna monumentalna podoba Sv. Petra je delo beneškega slikarja Guida Cadorinija (1892–1978) iz leta 1928.

Na levem oltarju se dviguje kip Srca Marijinega, delo Toneta Kralja (1900–1975), ki je prispeval še fresko Krst v Jordanu nekdaj nad krstnim kamnom v baptisteriju, desni oltar pa krasi kip Srca Jezusovega, ki ga je kot monumentalnegaKrižanega (na severni ladijski steni) leta 1929 izrezljal France Gorše (1897–1986). Podobe postaj križevega pota in slika Sv. Jožefa z detetom je delo Emme Galli - Gallovich (1893–1982). V kasetah ladijskega stropa je dekoracijo poslikal Leopoldo Perco. 

Cerkev je skoraj v celoti ohranila originalni videz, do manjših sprememb je prišlo le med obnovitvenimi deli v 90. letih 20. stoletja. Leta 1990 je leseno daritveno menzo zamenjal marmorni oltar; le-ta je bil, obenem z bralnim pultom, izdelan po načrtih Roberta Nanuta v kamnoseški delavnici domačina Vojka Mužine.

Coroninijev dvorec

V neposredni bližini župnijske cerkve je Coroninijev dvorec, ki so ga pozidali grofje Coronini – Cromberg. Nastanek sedanjega dvorca v 17. stoletju je tesno povezan z zgodovino goriške plemiške rodovine Coronini. Kot sedež Coroninijevega dela šempetrske zemljiške posesti ga je dal zgraditi Janez Krstnik Coronini (1627–1698). V naslednjih stoletjih je bil večkrat prenovljen.

Sedanja stavba, zgrajena po 1. svetovni vojni, posnema starejšo zasnovo vile z dvema barchessama iz 60. let 17. stoletja. Kompleks stoji na temeljih starejše vile, katere rezidenčno poslopje je verjetno imelo, sodeč po ohranjenem katastrskem načrtu, zasnovo beneškega tipa rezidenčnega poslopja. V prvi svetovni vojni je bil objekt porušen, ostali so samo obodni zidovi centralnega poslopja. Rodbini Coronini pa je pred uničenjem uspelo rešiti večino dragocenejših kosov opreme, zlasti slik. Coroniniji so vilo med leti 1927 in 1930 obnovili po načrtih Maksa Fabianija (1865–1962).

Stavba velja za eno njegovih boljših del iz časa, ko se je ukvarjal s povojno obnovo na Goriškem. Vila kot celota je po funkciji poslopij izvedena v tradiciji beneško zasnovanega kompleksa podkvaste oblike, formalno pa posnema avstrijske klasicistične dvorce. Posebnost je portik, ki celotno zasnovo kompleksa približuje dunajskemu klasicizmu.

Obnovljen dvorec so Coroniniji nato leta 1930 prodali italijanski državi, ki je v njej med letoma 1930 in 1935 uredila internat za šolanje sinov med 1. svetovno vojno padlih italijanskih pilotov, poimenovan Istituto Umberto Maddalena. Med drugo svetovno vojno so poslopje uporabljali za vojaško bolnišnico. Po 2. svetovni vojni je objekt prevzela splošna bolnišnica. Med letoma 2005 in 2009 so osrednji del dvorca, potem ko ga je odkupila občina Šempeter-Vrtojba, po načrtih arhitekta Andreja Leška temeljito prenovili in v njem uredili prostore za upravo občine, občinski svet in izvajanje javnih kulturnih vsebin.

 

---

 

Na južnem pobočju Markovega hriba severno od središča Šempetra pri Gorici na obzidani razgledni terasi stoji slikovito razgiban nizki dvorec Mafejšče (Maffei). Nekoč je do dvorca iz Gorice mimo vaškega jedra Šempetra vodila ravna cesta, ki se na Goriški strani meje še danes po dvorcu imenuje Via Tusculanum. Na slovenski strani je potek te ulice iz 18. stoletja izbrisan. Današnja podoba dvorca je rezultat obnove po prvi svetovni vojni. Prvotno stavbo je dal v drugi tretjini 18. stoletja zgraditi Krištof Maffei (1700–1772), pripadnik stare bolonjske plemiške družine, ki se je okoli 1740 naselil v Gorici. Leta 1761 pa mu je cesarica Marija Terezija potrdila pravico do uporabe stare starega plemiškega naslova plemeniti Glattfort. Dvorec na obrobju Gorice je nastal kot osrednja rezidenca te rodovine. Okoli leta 1860 je bil prenovljen, saj je verjetno pridobil večji pomen tudi zaradi rastočega slovesa Gorice, kot turističnega kraja. 

Okoli leta 1900 je verjetno prešel v last šempetrske veje Coroninijev. Med 1. svetovno vojno je bila stavba popolnoma razdejana. Dvorec, ki so ga preimenovali v Tusculanum so obnovili med leti 1930 in 1934, pri tem pa so v glavnem upoštevali temeljne značilnosti zasnove iz 19. stoletja. Leta 1935, ko so ga tudi opremili z večinoma s historičnim pohištvom, je postal rezidenca Coroninijev, ki so v njem živeli do septembra 1947. Ob izselitvi v Gorico so odpeljali tudi večji del inventarja , ki je večinoma izviral še iz njihovega nekdanjega šempetrskega dvorca. Kasneje so Tusculanum večkrat predelovali in te predelave so postopoma zlasti v notranjosti povsem zabrisale podobo nekdanjega elegantnega plemiškega bivališča.

---

Potomka Stare trte z mariborskega Lenta

Pred Biotehniško šolo v Šempetru pri Gorici rase potomka Stare trte. Stara trta je najstarejša žlahtna vinska trta, ki še rodi, na svetu, zaradi česar je dobila tudi certifikat Guinnessove knjige rekordov. Je sorte žametovka ali modra kavčina. Potomke stare trte rastejo v mnogih državah in mestih, v Šempetru od 29. aprila 2013.