KOLESARSKE POTI PO OBČINI ŠEMPETER-VRTOJBA

1. Hotel Lipa (Štart)

Vsak dan znova si prizadevajo za popolnost gostoljubja v vseh pogledih.  V njihovem hotelu boste zato ob samoumevnem udobju občutili predvsem pristnost, domačnost in toplino.

Več informacji na njihovi spletni strani.

2. Plezalna stena

DEŠovci gradimo največji plezalni center v Sloveniji. Slike, 3D video in še mnogo več na spletni strani DEŠ plezalni center.

Plezalni center DEŠ ponuja raznovrstno plezanje, tako v previsih, navpičnih in položnih ploščah ter plezanje razov. Plezanje v plezalnem centru DEŠ je primerno tako za začetnike kot tudi za boljše plezalce. Plezanje je omogočeno čez celo leto. Maksimalna višina plezanja je 8,5 metrov. Na voljo je  1000 m² plezalnih površin z več kot 8000 oprimki vseh vrst in oblik.

Za varno plezanje pa je nameščenih 60 sidrišč.

Plezalna center DEŠ je namenjen vsem navdušencem. Plezanje v plezalnem centru DEŠ je od ponedeljka do petka od 17:30 do 21:30. Vstopnina 2 EURO. Za mlajše od 16. let je plezanje brezplačno.

3. Razgledna točka Sv. Ot

 Točka z razgledno ploščadjo in spomenikom padlim borcem v drugi svetovni vojni, ki se dviga nad območjem Gričev. Po pripovedi nekaterih krajanov, naj bi se na območju Sv. Ota nahajala energetska polja.

4. GO-Kart (GAS Vrtejba)

Letos teče že štirinajsto leto od ustanovitve našega društva. Že nekaj časa pred ustanovitvijo se je skupina fantov amatersko ukvarjala z motorji, nato smo se leta 2002 trije »mladi nadebudneži« (Dejan in Laura Koglot ter Simon Kifle) odločili, da bi se radi z motorji malo resneje ukvarjali. Kasneje se je izkazalo, da nas ne druži samo motokros, ampak tudi go-kart, supermoto, minimoto rally in razno razne prireditve. Z občasnim prirejanjem koncertov nekoliko skrbimo tudi za druženje z ostalimi sokrajani in drugimi, ki niso člani društva. Sicer pa naše društvo trenutno šteje 62 članov, pohvalimo se lahko tudi s članstvom več deklet.

Ker je naša primarna dejavnost motokros, smo morali poskrbeti za primeren kraj, kjer bi se lahko z motorji vozili. Tako smo že na začetku našega obstoja začeli zbirati sredstva (prvi denar smo zbirali tako, da smo dve leti postavljali in razstavljali občinski oder ob različnih prireditvah) za začetek del za progo, ki je postavljena v vrtojbenski gramoznici ali po domače rečeno Đavi.

Proga je danes že kar precej znana, saj jo poleg domačih obiskujejo tudi italijanski, avstrijski in hrvaški motokrosisti. Tradicionalno že vsako leto organiziramo pokalno ali državno prvenstvo v motokrosu, za kar smo prejeli nagrade tako od župana občine Šempeter-Vrtojba kot tudi od nacionalne panožne zveze AMZS-Sport za najboljšo organizacijo dirke v Sloveniji. Gostili smo tudi eno izmed dirk za Pokal Alpe Jadran, ki je bila mednarodnega značaja in katere so se udeležili dirkači iz cele Evrope.

Proga ima triletno licenco, kar pomeni, da lahko do leta 2013 prirejamo motokrosistične dirke. Letos bomo ponovno gostili dirko za Pokalno prvenstvo Slovenije, teden kasneje pa bomo organizirali Italijansko regionalno dirko za Friuli Venezia Julija. Kandidirali smo tudi za organizacijo Evropskega prvenstva in to možnost tudi imeli, ampak smo se morali kandidaturi odpovedati zaradi predvidene gradnje čistilne naprave.

Dejavnosti pa se bodo tudi letos vrstile na GAS POLETJU, kjer predvidevamo organizacijo razno raznih dirk kot so minimoto, skuter, supermoto, paralelni rally… Dogajanja bodo popestrena z GO-karti, koncerti, zborom motoristov, družinskim živ žavom. Kot največja zanimivost bo pa v letu 2012 organizacija tridnevnega festivala.

Več informacji na njihovi spletni strani.

5. Najmanjši muzej v Slovenji

V nekdanjem stolpu na Vrtojbenskem polju stoji najmanjši muzej v Sloveniji. Osem metrov visok stolp, s katerega so v povojnih letih vojaki Jugoslovanske vojske strogo nadzirali mejo z Italijo je ena od številnih nemih prič povojne zgodovine. Nezaščiten je dolgo propadal, pred nekaj leti pa so ga občinski svetniki razglasili za spomenik lokalnega pomena. Zamisel o ureditvi muzeja o meji je Goriški muzej navdušila. Zgodovinar Jakob Marušič je v sodelovanju z oblikovalcem Borisom Blažkom notranje stene opremil s fotografijami ki prikazujejo vsakodnevno dogajanje ob Slovensko-Italijanski meji od konca vojne do vstopa Slovenije v EU.

Zgodovina: Goriška je bila vedno enotno kulturno in politično območje. Nova meja, ki so jo skupaj z mirovno pogodbo zarisali za pisalno mizo, je bila ljudem nenavadna in tuja. Ameriške vojake, ki so poleti 1947 risali z belo barvo črto čez polja, ceste in tudi hiše, sprva najbrž nihče ni jemal prav resno. Meja je bila je zarisana preveč neživljenjsko, da bi lahko verjeli, da bo postala nekaj stalnega in neprehodnega. Ta bela črta je ustvarila nešteto krivic, nelogičnosti in čisto osebnih tragedij, ki so se pokazale šele kasneje. Dokler je trajala zavezniška okupacija, so ljudje na belo črto gledali kot na nekaj, kar si je nekdo pač izmislil. Upali so, da ne bo ne trajala dolgo in da jih tudi delila ne bo.

Zavezniške enote so se iz cone A, iz območja, ki ga je zarisala ta bela črta, umaknile v noči na 16.9.1947. Za prebivalce krajev se je takrat končala italijanska okupacija. Dočakali so trenutek združitve z Jugoslavijo. Bela črta je postala državna meja. V torek 16. septembra 1947 so jo tekom dneva zasedli vojaki jugoslovanske vojske. S tem je ta meja postala meja med vzhodnim in zahodnim političnim blokom, prava železna zavesa. Prehod meje, skoraj nenadoma, ni bil več mogoč. Meja je bila popolnoma zaprta. Za ljudi, ki so živeli na tem območju, je bil to hud udarec. Sorodniki, prijatelji in sosedi so na lepem postali tujci – državljani različnih držav in različnih političnih sistemov. Kdor se je približeval meji, je tvegal, da ga vojaki KNOJ-a, ki so varovali mejo, ustrelijo. V mejnem pasu se je bilo prepovedano zadrževati vsem osebam, ki niso imele posebnih dovoljenj.

Z nekdanje bele črte, sedaj nove državne meje, je bilo velikokrat slišati streljanje. Mejo so na tem območju prehajale razne, tudi oborožene, skupine in posamezniki, ki se z novo jugoslovansko oblastjo niso strinjali. Na meji je prihajalo celo do pravih spopadov. Med aprilom 1949 in koncem leta 1950 je bilo na meji z Italijo ujetih 1646 in ubitih 26 ljudi.

Prebivalci ob meji so se srečevali z neštetimi težavami. Primer iz Mirna, kjer je meja presekala vaško pokopališče na dva dela, je prav zgovoren. Neki prebivalki Mirna je umrl oče, ki je po vzpostavitvi meje ostal na italijanski strani. Pokopali so ga na italijanskem delu mirenskega pokopališča. Hčerki, ki je bila na jugoslovanskem delu pokopališča, vojska ni dovolila prestopiti meje, ki je tekla med grobovi . Pogreb je morala spremljati z jugoslovanske strani meje, samo nekaj metrov oddaljena od svežega groba. Tik preden so krsto z očetom položili v grob, so vojaki vendarle dopustili, da so krsto za pol metra potisnili čez mejo. Hčerka se je lahko dotaknila krste in se še zadnjič poslovila od očeta.

Meja se je sredi petdesetih let začela počasi odpirati in prehod ljudi je postal spet mogoč. Navkljub ostrim kontrolam in pregledom na meji je ljudem to, da so po desetletju lahko obiskali prijatelje, pomenilo veliko. Strah pred vojaki Jugoslovanske ljudske armade je počasi nadomestil strah pred cariniki. V času, ko je vladalo v Jugoslaviji relativno pomanjkanje so cariniki skrbno pregledovali blago, ki so ga ljudje kupovali na drugi strani meje in ga nemalokrat tudi zaplenili.

Z vstopom Slovenije v Evropsko unijo je meja postala le še administrativna ločnica in upajmo, da nikoli več ne bo delila ljudi.

6. Razgledna točka na Vrtojbensko-Biljenski gričih

Vinogradi, travniki in gozdovi privabljajo številne sprehajalce in rekreativce, predvsem pa njihova barvita podoba ponuja odlično sprostitev in bogatitev duše skozi naravne danosti kraja. 

 7. Gostilna Rutinca

Tipična domača gostilna z izjemno okusno sezonsko in  tradicionalno hrano. Odpiralni čas: ponedeljek zaprto, to., sr., če. 10:00 – 22:00, pe. 10:00 – 23:00, so. 12:00 – 23:00, ne. 11:00 – 22:00

Več informacji na njihovi spletni strani.

8. Cilj (Šempeterski plac)