Cerkev Sv. Petra v Šmpetru pri Gorici

Cerkve v Šempetru in Vrtojbi

Cerkev Sv. Petra v Šempetru pri Gorici

Cerkev se prvič omenja okoli leta 1200, župnija leta 1448. O prvotni gotski stavbi pričajo figuralni kapiteli, ki so umeščeni v vogal cerkvene ploščadi, in fragment poslikave (glavi sv. Petra in Pavla), ki je vzidan v kapelo na goriškem gradu. V baroku je bila cerkev temeljito predelana. Med 1618 in 1773 so župnijo upravljali goriški jezuiti, ki so zgradili Božji grob. Med I. svetovno vojno sta bila cerkev in Božji grob skoraj v celoti porušena. Sedanja neoromanska stavba je bila dograjena 1929 po načrtih Maksa Fabianija. Nova cerkev je bila posvečena 17. novembra 1929.

Cerkev je zgrajena iz kamna in opeke, njena notranjščina hrani marsikatero delo znanih italijanskih in slovenskih umetnikov. Oltarna slika sv. Petra je delo beneškega slikarja Guida Cadorinija (1928), ob njej stoječa marmorna angela pa sta z nekdanjega baročnega oltarja. Daritveni oltar in bralni pultu iz marmorja sta nastala po načrtih arhitekta Franca Kvaternika. V stranskih nišah ladje sta oltarja s kipom Srca Marijinega, delom Toneta Kralja in Srca Jezusovega, ki ga je izrezljal France Gorše leta 1929. Gorše je tudi avtor Križanega na severni ladijski steni. Pomembno delo je tudi Rožnovenska Mati Božja s sv. Dominikom in Katarino Siensko in predstavlja eno najboljših del goriškega baročnega slikarja Janeza Michaela Lichenreita. Podobe postaj križevega pota in sliko sv. Jožefa z detetom je delo Emme Galli. V kasetah ladijskega stropa je dekoracijo poslikal Leopoldo Perco.
Tudi v krstilnici in zakristiji se nahajata dve deli pomembnih slovenskih umetnikov, nad krstnim kamnom freska Krst v Jordanu Toneta Kralja, v zakristiji pa hranijo nekdanjo oltarno palo sv. Petra in Pavla, ki jo je naslikal Jožef Tominc.

Cerkev posvečena Srcu Jezusovemu v Vrtojbi

V Vrtojbi si je vredno ogledati med obema vojnama zgrajeno cerkev sv. Srca Jezusovega.

Na območju Vrtojbe so bile nekdaj štiri cerkvene stavbe: cerkvi sv. Janeza Krstnika in sv. Pavla v Dolnji Vrtojbi ter cerkvi sv. Otona in sv. Jožefa v Gornji Vrtojbi. Vse cerkve razen cerkve sv. Otona, ki je bila opuščena po 1785, so bile porušene med prvo svetovno vojno. Med 1924 in 1925 so sredi Vrtojbe postavil skupno cerkev Srca Jezusovega, ki je bila po načrtih A. Radoviča in pod nadzorstvom Maksa Fabianija (1865–1962) zgrajena v neoromanskem slogu. Cerkev je 13. decembra 1925 posvetil goriški nadškof Frančišek Borgia Sedej, zvonik oglejskega tipa pa je bil dograjen leto kasneje. 1983 je bil prizidek na severni strani prezbiterija spremenjen v kapelo sv. Janeza Krstnika.

Nova cerkev je odigrala pomembno vlogo pri povezovanju nekdaj ločenih vasi (Spodnje in Zgornje Vrtojbe). Vrtojba je postala župnija šele leta 1935, čeprav je večjo samostojnost na duhovnem področju pridobila že leta 1832, ko je postala kaplanija z lastnim duhovnikom v okviru župnije Šempeter.

Veliki oltar je posvečen Srcu Jezusovemu. Ta marmorni oltar tabernakeljskega tipa je bil - tako kot ostala oprema iz časa gradnje - oblikovan v neoromanskem slogu. Na apsidalni steni je postavljen triptih Srce Jezusovo, ki ga je late 1956 naslikal Tone Kralj (1900–1975). Tudi sicer je v cerkvi več umetnikovih slik, ki so bile naslikane med 1954 in 1961 (vse so olje na lesonit). Kralj je tudi avtor stenskih poslikav na lokih arkad, ki ločujejo glavno od stranskih ladij. Te poslikave so nastale med 1954 in 1957.

Ob zaključnih stranicah stranskih ladij sta postavljena stranska oltarja, sestavljena iz marmorne menze in stenske niše. V niši levega stranskega oltarja je kip Lurške Matere Božje, tirolsko delo. V niši desnega stranskega oltarja pa je kip sv. Jožefa, delo tirolskega kiparja Goffreda Moroderja iz 1930.

Nekdanje cerkve ki jih ni več

V območju katastrskih občin Gornje in Dolnje Vrtojbe so nekdaj stale štiri cerkve, o katerih ni danes več vidnega znamenja. V samem naselju je bila v Dolnji Vrtojbi cerkev sv. Janeza Krstnika, v Gornji Vrtojbi pa cerkev sv. Jožefa.Razen teh sta bili se dve majhni cerkvi: v Dolnji Vrtojbi poljska kapela sv. Pavla, ki je stala na polju jugozahodno od naselja (nad sedanjimi gramoznimi jamami); in cerkvica sv. Ota, kakor so ji po domače rekli ljudje (Cappella S. Othonis), ki je stala na istoimenskem griču sv. Ota na tromeji med Šempetrom, Bukovico in Gornjo Vrtojbo.

CERKVICA SV. OTA

Morda je prav lepota majhnega, zaobljenega griča, ki je za nekaj metrov višji (126 m nadmorske višine) od ostalih krog njega (kot npr. greben Drlaščeve pušče proti zahodu, Počivala proti jugu, Šober nad Lazami, Komencelo nad Zapučkami) ljudi nagnila, da so tu zgradili cerkvico.
Iz vizitacijskega poročila z dne 1. junija 1593 je mogoče razbrati, da je bila cerkvica zidana iz kamna in ometana, da je bila krita s korci, da je imela vidno ostrešje brez stropa ter da je nad vhodom imela zidano zvončnico z odprto lino.
V cerkvi je bil majhen, kratek oltar, gol in brez podesta, imela je zelo lepo oltarno podobo (ikono). Kropilnika ni bilo, pač pa je bil pred cerkvijo se en oltar, o katerem naroča vizitator, da se mora odstraniti.
Posvečenje cerkvice so obhajali na ponedeljek pred binkoštnim praznikom. Na ta dan je kaplan iz Šempetra moral tu opraviti sv. maso. Med letom je bilo še šest ali sedem maš. Na cerkev sv. Ota je bila vezana istoimenska bratovščina. Leta 1784 je cerkev postala žrtev ukrepov cesarja Jožefa II. in so jo porušili. Dekan Jožef Andrej Lavrin (Laurin) je zapisal, da je bila že nekaj let pred tem v razpadajočem stanju in se tam ni več maševalo. Ker je bila na samotnem kraju, je postala zatočišče pastirjev in plen brezvestnih ljudi, ki so jo izropali ter odnesli vrata, okna in del ostrešja.
Razvaline cerkvice sv. Ota so bile vidne se po drugi svetovni vojni. Odstranili so jih, ko so tam postavili skromno betonsko obeležje v spomin na osem partizanov, ki so jeseni 1943 padli na gričih za Vrtojbo. Ko je bilo postavljeno obeležje, so hoteli tudi grič preimenovati v Borisov grič, a so domačini pobudnike prepričali, da so opustili to namero. Danes je o cerkvici ostal le medel spomin.

CERKEV SV. PAVLA

Vizitacijsko poročilo z dne 31. maja 1593 poroča o cerkvi sv. Pavla, da je stala na polju blizu naselja Dolnja Vrtojba. Med drugim pravi, da je imela neposvečen oltar, gol, brez oltarne podobe in brez podesta in da je bila bakrena svetilka zanemarjena. Nad vhodom v cerkev je imela zvončnico z linama za dva zvona. Večji zvon je bil brez kemblja. Cerkev so našli odprto. Skrb za cerkev je bila zaupana kaplanu iz Šempetra. Žegnanje so obhajali prvo nedeljo po veliki noči. Redno se je tukaj maševalo na praznik sv. Pavla in kakih sedemkrat v letu.
V bližini nekdanje cerkvice je se po drugi svetovni vojni stalo sveto znamenje: na močnem lesenem kolu je bila kapelica s Križanim. Ljudje so rekli "pri božji martri". Danes ni več sledu ne o cerkvici ne o križu.

CERKEV SV. JANEZA KRSTNIKA

Cerkev sv. Janeza Krstnika je stala, kjer je danes hišna štev. 92 na glavni ulici IX. septembra, malo pred odcepom v Gramozno in na Griče. Iz ohranjene razglednice-povečave cerkve sv. Janeza je razvidno, da je bila zidana v smeri vzhod-zahod. Prvotna cerkev je imela visok zvonik s piramidastim oglejskim zaključkom. Okrog cerkve je bilo z zidom ograjeno in dobro zaprto pokopališče. Veliki oltar je imel lep palij (oltarni antependij), lepo oltarno podobo in dva medeninasta svečnika. Podest pri oltarju je bil iz grobo obdelanega kamna. Svetišče je bilo obokano. Na evangelijski strani v ladji je bil oltar sv. Andreja. Bil je posvečen, gol, brez podesta in brez oltarne podobe. Ladja je imela dve zastekljeni okni in ob vhodu lep kropilnik. V cerkvi, ki je bila posvečena, je bila maša vsak teden. Žegnanje so obhajali šesto nedeljo po veliki noči. Tudi pri tej cerkvi naletimo na zunanji oltar. Tudi za tega je vizitator odredil, naj ga odstranijo.

Iz pastoralnih razlogov je bila cerkev posvečena leta 1869. Posvečena je bila 19. oktobra 1873. Nova cerkev je bila precej velika, saj je imela ladjo, ki je bila dolga 15,60 m, široka 11,25 m in visoka 10,15 m. Prezbiterij je v meril v širino 5,30 m, v globino 5,45 m in v višino 10,15 m. Na južni strani prezbiterija in dela ladje "je bila prostorna zakristija, ki je imela tudi podstrešje.Razen velikega oltarja s tabernakljem in dvema kipoma sta bila se dva stranska v ladji. Kot druga vikariatna cerkev vikariata Vrtojba je imela krstni kamen, ki je bil ograjen z železno ograjo. Nad glavnim vhodom v cerkev je bil pevski kor, na katerega so vodile kamnite stopnice.Zvonik za prezbiterijem je imel streho, krito s korci. Visok je bil 19 m, v njem so bili trije zvonovi. Ko se je v prvi svetovni vojni italijanska vojska utrdila na črti, ki je šla po gričih vzhodno od Vrtojbe, se je ta znašla pod silovitim topovskim ognjem. Topovsko obstreljevanje Vrtojbe in posluževanje cerkve sv. Janeza v obrambne namene je to spremenila v kup ruševin.

CERKEV SV. JOŽEFA

Ko je Dolnja Vrtojba večala svojo cerkev, se je zganila tudi Gornja Vrtojba in se iz istih razlogov odločila, da poveča svojo cerkev. Dela so se začela leta 1870. Cerkev sv. Jožefa je stala na začetku klanca, ki se danes imenuje Obmejna cesta. Obnovljena cerkev je bila nekoliko večja od one v Dolnji Vrtojbi. Ladja je bila dolga 17,20 m in široka 11,10 m, prezbiterij pa 6,00 x 7,80 m. Postavljena je bila v smeri zahod-vzhod. Ob severni steni zakristije je stal 26,10 m visok zvonik z osmerokotnim piramidastim zaključkom. V zvoniku so bili trije zvonovi. Na velikem marmornatem tabernakeljskem oltarju so bili kipi stoječe Marije s prebodenim srcem in svetnika s tiaro in trojnim, papeškim križem ter dveh klečečih angelov. Nad obhodnima lokoma, ki sta povezovala oltar s stenami prezbiterija, je na vsaki baročni voluti stal po en angel. Nad vhodom v cerkev je bil pevski kor, na katerega so vodile kamnite stopnice. Leta 1873 je cerkev dobila orgle, delo samouka Jakoba Špika (glej Glas, oktober 1873). Kot vikariatska cerkev je imela krstni kamen, ki je bil ograjen z železno ograjo. Prižnica je bila na evangeljski strani na steni ladje blizu stranskega oltarja. Kot vikariatska cerkev je imela krstni kamen, ki je bil ograjen z železno ograjo. Prižnica je bila na evangeljski strani na steni ladje blizu stranskega oltarja. Na južni strani cerkve je bilo pokopališče, obdano z visokim zidom. Tudi mali trg pred cerkvijo je bil obzidan. Ker je bila cerkev sv. Jožefa nekoliko večja, zlasti prezbiterij, in bolje opremljena kot cerkev sv. Janeza, je bila za božic in druge večje praznike v njej sv. masa, sicer je veljalo pravilo, da je bila nedeljska masa izmenoma eno nedeljo pri sv. Jožefu, eno nedeljo pri sv. Janezu. Čut pripadnosti eni ali drugi frakciji vikariata se ni kazal samo s potegovanjem za pravice na cerkvenem, kulturnem in gospodarskem področju, ampak tudi s primeri nestrpnosti. Takoj po vojni in po vrnitvi iz begunstva so vaščani postavili nekaj strehe ob cerkvi sv. Jožefa in se tam, zlasti ob nedeljah, zbirali k božji službi. Leta 1922 pa so Občinarji Dolnje Vrtojbe dosegli, da je bila nedeljska masa tudi v njihovem koncu. Od maja 1922 do posvetitve nove cerkve je vikar maševal tudi v Dolnji Vrtojbi, v Locatellijevem skednju, ki so ga v ta namen primerno opremili. Zadnje ruševine cerkve sv. Jožefa so odstranili šele leta 1937, vendar so temelji cerkve ostali nedotaknjeni. Lipe, ki danes rastejo na tem mestu, so posadili leta 1949. Na ozemlju Vrtojbe je bilo kar devet vojaških pokopališč. Ni čudno, da so Italijani Vrtojbo preimenovali v "Vertoiba in Campisanti", kar bi se po: nase reklo "Vrtojba med pokopališči". Na ozemlju župnije, v današnji Standreški ulici stoji zidana kapelica s štirimi nišami, ki ji domačini pravijo »pil«. Pred 50. leti, 18. marca 1944, je prišlo do prvega bombardiranja Gorice, posebno njenega predela ob letališču. To je terjalo vsaj 150 mrtvih in nad 300 ranjenih, posebej med nasilno mobiliziranimi v delavskih četah Todt. V spomin na to tragično obletnico so se letos v molitvi ob tej kapelici zbrali preživeli in sorodniki žrtev z obeh strani meje, Italijani in Slovenci, skupaj z domačini.