Stražarski stolp v Vrtojbi

Stražarski stolp na meji

V nekdanjem stolpu na Vrtojbenskem polju stoji najmanjši muzej v Sloveniji. Osem metrov visok stolp, s katerega so v povojnih letih vojaki Jugoslovanske vojske strogo nadzirali mejo z Italijo je ena od številnih nemih prič povojne zgodovine. Nezaščiten je dolgo propadal, pred nekaj leti pa so ga občinski svetniki razglasili za spomenik lokalnega pomena. Zamisel o ureditvi muzeja o meji je Goriški muzej navdušila. Zgodovinar Jakob Marušič je v sodelovanju z oblikovalcem Borisom Blažkom notranje stene opremil s fotografijami ki prikazujejo vsakodnevno dogajanje ob Slovensko-Italijanski meji od konca vojne do vstopa Slovenije v EU.

Zgodovina: Goriška je bila vedno enotno kulturno in politično območje. Nova meja, ki so jo skupaj z mirovno pogodbo zarisali za pisalno mizo, je bila ljudem nenavadna in tuja. Ameriške vojake, ki so poleti 1947 risali z belo barvo črto čez polja, ceste in tudi hiše, sprva najbrž nihče ni jemal prav resno. Meja je bila je zarisana preveč neživljenjsko, da bi lahko verjeli, da bo postala nekaj stalnega in neprehodnega. Ta bela črta je ustvarila nešteto krivic, nelogičnosti in čisto osebnih tragedij, ki so se pokazale šele kasneje. Dokler je trajala zavezniška okupacija, so ljudje na belo črto gledali kot na nekaj, kar si je nekdo pač izmislil. Upali so, da ne bo ne trajala dolgo in da jih tudi delila ne bo.

Zavezniške enote so se iz cone A, iz območja, ki ga je zarisala ta bela črta, umaknile v noči na 16.9.1947. Za prebivalce krajev se je takrat končala italijanska okupacija. Dočakali so trenutek združitve z Jugoslavijo. Bela črta je postala državna meja. V torek 16. septembra 1947 so jo tekom dneva zasedli vojaki jugoslovanske vojske. S tem je ta meja postala meja med vzhodnim in zahodnim političnim blokom, prava železna zavesa. Prehod meje, skoraj nenadoma, ni bil več mogoč. Meja je bila popolnoma zaprta. Za ljudi, ki so živeli na tem območju, je bil to hud udarec. Sorodniki, prijatelji in sosedi so na lepem postali tujci – državljani različnih držav in različnih političnih sistemov. Kdor se je približeval meji, je tvegal, da ga vojaki KNOJ-a, ki so varovali mejo, ustrelijo. V mejnem pasu se je bilo prepovedano zadrževati vsem osebam, ki niso imele posebnih dovoljenj.

Z nekdanje bele črte, sedaj nove državne meje, je bilo velikokrat slišati streljanje. Mejo so na tem območju prehajale razne, tudi oborožene, skupine in posamezniki, ki se z novo jugoslovansko oblastjo niso strinjali. Na meji je prihajalo celo do pravih spopadov. Med aprilom 1949 in koncem leta 1950 je bilo na meji z Italijo ujetih 1646 in ubitih 26 ljudi.

Prebivalci ob meji so se srečevali z neštetimi težavami. Primer iz Mirna, kjer je meja presekala vaško pokopališče na dva dela, je prav zgovoren. Neki prebivalki Mirna je umrl oče, ki je po vzpostavitvi meje ostal na italijanski strani. Pokopali so ga na italijanskem delu mirenskega pokopališča. Hčerki, ki je bila na jugoslovanskem delu pokopališča, vojska ni dovolila prestopiti meje, ki je tekla med grobovi . Pogreb je morala spremljati z jugoslovanske strani meje, samo nekaj metrov oddaljena od svežega groba. Tik preden so krsto z očetom položili v grob, so vojaki vendarle dopustili, da so krsto za pol metra potisnili čez mejo. Hčerka se je lahko dotaknila krste in se še zadnjič poslovila od očeta.

Meja se je sredi petdesetih let začela počasi odpirati in prehod ljudi je postal spet mogoč. Navkljub ostrim kontrolam in pregledom na meji je ljudem to, da so po desetletju lahko obiskali prijatelje, pomenilo veliko. Strah pred vojaki Jugoslovanske ljudske armade je počasi nadomestil strah pred cariniki. V času, ko je vladalo v Jugoslaviji relativno pomanjkanje so cariniki skrbno pregledovali blago, ki so ga ljudje kupovali na drugi strani meje in ga nemalokrat tudi zaplenili.

Z vstopom Slovenije v Evropsko unijo je meja postala le še administrativna ločnica in upajmo, da nikoli več ne bo delila ljudi.